Giunto è già 'l corso della vita mia,
con tempestoso mar, per fragil barca,
al comun porto, ov'a render si varca
conto e ragion d'ogni opra trista e pia.

Onde l'affettuosa fantasia
che l'arte mi fece idol e monarca
conosco or ben com'era d'error carca
e qual c'a mal suo grado ogn'uom desia.

Gli amorosi pensier, già vani e lieti,
che fien or, s'a duo morte m'avvicino?
D'una so 'l certo, e l'altra mi minaccia.

Né pinger né scolpir fie più che quieti
l'anima, volta a quell'amor divino
c'aperse, a prender noi, 'n croce le braccia.

Življenja tek sem dokončal. S težavo
sem v majavem čolnu pripeljal tovor
v skupni pristan, kamor dajat odgovor
grem za blagó, če slabo ali pravo.

Domišljija mi je bila svetišče,
umetnost sem postavil za malika.
Zabloda je bila, zdaj vem, velika
kot vse, kar človek sebi v škodo išče.

Načrtov in snovanj vesela leta,
čemu? Skoraj vas dvojna smrt zamenja.
Ubežim drugi, ko me prva ujame?

Duši že ni do čopiča in dleta,
zazrta je v Ljubezen, ki razpenja
roke na križu, da nas vse objame.