Jecljal pred tolike lepote bliščem
Apel bi, ki je ptice presleparil,
ko videl bi, kaj je slikar ustvaril
čudes omamnoživih z barv prgiščem.

Esterin marmorni obraz na sliki
vse lepši je, kot če se zre v zrcalu.
Ime pozabljeno je deve kmalu
telesni lik na vek slave jeziki.

Ave! Ti krona si žena, Tatjana,
ti, ki slepiš beneška ogledala!
Jeli lepota tvoj a barvam znana?

Ah, zate svet še ni rodil slikarja.
Naj bi slikar bil sama zlata zarja,
iz ljubosumja bi se mu ne vdala.

Kot ta presihajoča večna luč
utriplje k Tebi naša krhka vera,
požene se kot val drhteč iz duš,
doseže Te, omahne in umira.

Žarimo zaupljivo zroči v Kruh
in molimo v gore rastoči holmi :
Verujem vate, Oče, Sin in Duh,
in spet Tomaži padamo pod dvomi.

Poživi z dihom močnim, Bog, nam vero,
prilij v usahle skledice nam olja,
da plamen bo zaplal v najvišjo mero.

Razpali hladne nas v goreče grme,
povzdigni plahe nas v višine strme
in verovala bosta um in volja.

Pobožno tonemo v kopel kadila.
Kot ta prosojno lahki pajčolan
ovijamo ljubo Ti srčno stran,
ki je za nas ljubečo kri prelila.

Počasi nam kadilnica obstane,
umakne za oblake se nebo.
S Frančiškom nežno ljubimo zemljo,
a žile k Stvarniku so nam zrahljane.

Ljubezen vžgi nam, križani Pastir,
Tvoj angel nam kadilnico zavihti,
da ne omaga nam v peklenski ihti.

Na dno srca nas svojega pogrezni,
posej nam v prazne brazde milost, mir
in vrhovata žetev bo ljubezni.

Če slepcu luč v spuščene veke bije,
neznanko odljudni samotar odžene,
roke zavrne, z dari obložene,
in znova se v gube teme zarije.

V obseg zaprti glinastih lobanj,
ohole umišljamo filozofije.
Kaj je resnica? Duh nam je bolan,
zamotan v mreže lastne goljufije.

Sklonili bele glave sa duhavni,
prižgal si luč jim, Deček dvanajstletni :
še mojih se oči dotakni s slino!

Če pa se brani vrč vodo zajeti,
udari vanj, zmaliči uporno glino
in skrušeno črepinjo Ti napolni.

Če arhitektura je zamrzla glasba,
življenje utekočinjena je sfinga,
stolp babilonski sopeč sredi ringa
(nevidna komur manjka izobrazba).

V navpično sinjem dimu boš dogorel
cigareta nervoznega kadilca.
Zbičani zrak pod sabljo klovna brivca,
dvignil se boš kot orel iznad borov.

Antinomijam znanosti se čudiš?
K smetarju z enciklopedijo, dragi,
nag boš sedel na Osirisovi vagi.

Če dober je tobak, pesem pogrebno
poj ali ne - le eno je potrebno.
Cvetoča breskev, ti in jaz smo čudež.

Labodji zastor visel je med nama,
kot senca mi zakrival je ikono.
Skoz gosto prepleteno rožno trnje
vabila si me z nemima rokama.

Zakaj sem zbal se ovijalk ljubezni?
Okamenel mi je korak do tebe.
Ti nisi se ganila, le smehljala.
S solzami sem glušil tvoj smeh dvorezni.

Solze sem stregel v vrč in ti napival.
Sem te kdaj ljubil, kelih neizpiti?
Zdaj so potrgane vse bele niti.

Ko sva bila v najožji krog ujeta,
ločila naju je zavesa črna.
Zakrila te je tuja silhueta.

Steber, ki nosi posvečeni hram,
ne stre, ne upogne se pod silnim svodom,
a mi nestrpno stresamo si z ram
bridkosti, ki so vzele nam svobodo.

Obljubil zvestim si prihodnjo slavo,
kot dete varni v Tvojih smo rokah,
ki si Telo nam svoje dal v zastavo,
in vendar mučita nas greh in strah.

Utrdi upanje nam, vstalo Jagnje,
podpri sesipajočo se zidino,
da bo do Tvoje strašne sodbe stala.

Naj pot upehanih se k Tebi nagne,
natri nam rane s svojim dragim vinom
in upanje bo naše živa skala.

Drevo, upalo pod snega nemilo
ponjavo, bledi mraz se mu zaril je
v stržen, tepo, sujo ga burje divje,
ječi, kot bi vso bol sveta nosilo.

A komaj mlada Vesna skoraj s silo
kožuh mu strga, ospe srebrno ivje,
obleka cvetna, ki jo Lelj sešil je,
vihra mu v šir, ko pleše z gozdno vilo.

Igračke smo v koščenih prstih Časa,
kot zrnca smo v steklenobridki uri.
Da bi čimprej spolzeli ji do pasa!

Izdrl je meč zeleni vitez Jurij.
Brž v sedla vsi, da ko pridirja mimo,
razposajeni z njim prek zvezd zdrvimo!

Kdo tukaj se povrača v prah? Moj oče?
Moj sin? Je moj ta obraz, ki iz globine
me gleda skoz prosojnost črne plošče,
mokre od solz in mrzle od mesečine?

In te bedeče oči! Ne boš zamižal,
dokler kot krt do njih se ne prerinem.
Ti večnost si, jaz se ji naglo bližam :
daleč nazaj do rodne je celine.

Diši žlahtneje zemlja, kjer poji jo
tvoje prhnenje. Oče naš, ki iz Njega
je vsako očetovstvo nebes in zemlje,

naj tvoje seme, trudno vsega zlega,
in vse sinove, ki v njem skriti spijo,
v zadnje sožitje, od koder vzšlo je, vseje.

Preklade težki diadem dvoumno
venča lase kariatidi ponosni.
Nepremakljivih plošč pritisk neznosni
kaznuje, zdi se, čelo ljubosumno.

Kako kljubuje plemenita glava,
odprto oko podobno snu vohuna!
Okameneli dih pod jarmom bruna
nabreka in ravnovesje izravnava.

V goloto neranljivega temena
bela čeljust začetnice vrezuje,
kamen v uporni kamen. In zmaguje

steber, dokler ga Arahne ne opne z mrežo
in tovoru navrže časa težo.
Znak za odhod : vklesani gib kolena.

Stilizirane vitice ženo iz trdnih
tečajev, vase se zapirajo železne,
križajo vonj in ne vedo, da je ljubezen,
razvežejo se v angela, ki je namrdnil

usta v vstajenjsko trobento v desnici,
v središču nepovratnih vrat nared
(skoz očesa ribiške mreže ciprese žare),
da iztisne zreli plod okroglih lic.

V obupnem upanju, da bo zveličan,
slabič, dokler ga ni obsijala Smrt, sebičen,
izvil je bič samogoltnim zrcalom labirinta,

spoznal njenih cipresnih stegen vrt, ker noče
zaprta trta priti k trgatvi nerodovitna.
Zakaj Ljubezni ni nič nemogoče.

Pomen, ki ga tovori zvok,
je kot ljubavno opravilo
čebel. Uho bo zanosilo
potrkovanje prašnih nog?

V Duha jezikih bral sem, Bog,
dneva veselo oznanilo
in ni odmeva obrodilo
na obali duše. Zakaj slog

mračne suše jezik namaka?
Da bi mogel peti vesel
kot vriskajoči vali zraka,

ki školjki pljuskajo tvoj spev!
Nevredna, glej, je moja beda,
utelesi se, vzidi Beseda!

Zleknil se je, iztegnil vrat, med prednje
noge položil glavo, dvignil eno
oko, naperil ga z nenarejeno
brezbrižnostjo v tvoje medene tedne

svobode. Ha, kako malo so vredne
samozavestne zadnjice! Pošteno
je obesiti ovratnik, kot kdor ženo
za oglom pusti, in curniti v zavedne?

Žalim te? Smeh mi bo zrahljal verigo!
Kaj veš ti, duhosledec, naj te bes,
o časti? (... In če v park pod senčno figo

privede sled duhov in vonjev?)

                                                 Pes
zehne do pljuč, ko ti krtači dlako.
Zvest skledi in Pavlovu ima rajši tlako.