A sudden blow. The great wings beating still
above the staggering girl, her thighs caressed
by the dark webs, her nape caught in his bill,
he holds her helpless breast upon his breast.

How can those terrified vague fingers push
the feathered glory from her loosening thighs?
And how can body, laid in that white rush
but feel the strange heart beating where it lies?

A sudden shudder in the loins engenders there
the broken wall, the burning roof and tower
and Agamemnon dead. Being so caught up

so mastered by the brute blood of the air
did she put on his knowledge with his power,
before the indifferent beak could let her drop?

Nenaden piš. Še prhuta perot
nad lovečo se mladenko. Temna mrena
ji boža stegna, kljun grabi ramena,
v brezbrambne prsi se upre labod.

Kako naj neodločna roka odrine
sijajno perje od ne več togih bokov?
Kako bi ne čutilo srčnih tokov
neznanca, telo pod burnostjo beline?

Drget v njenem naročju zarodi
podrti zid, požgana strešna bruna
in Agamemnonovo smrt. V obroč

ugnana divje zrakove krvi
je pila vednost, kot je pila moč
preden nemaren jo je spustil iz kljuna?

Prédit me fut que devait fermement
un jour aimer celui dont la figure
me fut décrite; et sans autre peinture
le reconnus quand vis premièrement.

Puis le voyant aimer fatalement,
pitié je pris de sa triste aventure,
et tellement je forçai ma nature,
qu'autant que lui aimai ardentement.

Qui n'eût pensé qu'en faveur devait croître
ce que le ciel et destins firent naître?
Mais quand je vois si nubileux apprêts,

vents si cruels et tant horrible orage,
je crois qu'étaient les infernaux arrêts,
qui de si loin m'ourdissaient ce naufrage.

Vedeževalka mi je opisala
ga do potankosti, ki me bo ljubil,
in nisem dvomila, da bi kdo drug bil
kot on, ko sem čez čas ga res spoznala.

Bolj kot je prav za žensko, sem se zbala,
da se nesrečni snubec bo pogubil,
dokler mi ni srca povsem zarubil,
tako goreče sem ga milovala.

Kar je nebo hotelo skupaj upreči,
kajne, bi iti moralo po sreči.
A oblaki so na vseh straneh neba,

krut veter piha, udarja grozen grom
in zdi se mi, da so moči pekla
oddavna zasnovale brodolom.

Giunto è già 'l corso della vita mia,
con tempestoso mar, per fragil barca,
al comun porto, ov'a render si varca
conto e ragion d'ogni opra trista e pia.

Onde l'affettuosa fantasia
che l'arte mi fece idol e monarca
conosco or ben com'era d'error carca
e qual c'a mal suo grado ogn'uom desia.

Gli amorosi pensier, già vani e lieti,
che fien or, s'a duo morte m'avvicino?
D'una so 'l certo, e l'altra mi minaccia.

Né pinger né scolpir fie più che quieti
l'anima, volta a quell'amor divino
c'aperse, a prender noi, 'n croce le braccia.

Življenja tek sem dokončal. S težavo
sem v majavem čolnu pripeljal tovor
v skupni pristan, kamor dajat odgovor
grem za blagó, če slabo ali pravo.

Domišljija mi je bila svetišče,
umetnost sem postavil za malika.
Zabloda je bila, zdaj vem, velika
kot vse, kar človek sebi v škodo išče.

Načrtov in snovanj vesela leta,
čemu? Skoraj vas dvojna smrt zamenja.
Ubežim drugi, ko me prva ujame?

Duši že ni do čopiča in dleta,
zazrta je v Ljubezen, ki razpenja
roke na križu, da nas vse objame.

Tel qu'en Lui-même enfin l'éternité le change,
le Poète suscite avec un glaive nu
son siècle épouvanté de n'avoir pas connu
que la mort triomphait dans cette voix étrange!

Eux, comme un vil sursaut d'hydre oyant jadis l'ange
donner un sens plus pur aux mots de la tribu
proclamèrent très haut le sortilège bu
dans le flot sans honneur de quelque noir mélange

Du sol et de la nue hostiles, ô grief!
Si notre idée avec ne sculpte un bas-relief
dont la tombe de Poe éblouissante s'orne,

calme bloc ici-bas chu d'un désastre obscur,
que ce granit du moins montre à jamais sa borne
aux noirs vols du Blasphème épars dans le futur.

Končno ga večnost v sebe samega povrača
in že vihti Poet izdrti meč v desnici
nad svojim vekom, ki se zgrozil je ob resnici,
da zmagovala smrt je v glasu prihajača.

Siknila je, ko je angela začula kača
dati čistejši smisel ljudski govorici.
Vlila mu je svoj čar, so se zagnali klici,
nekšna nečastno opojna, črnkasta pijača.

Če iz sovražne zemlje in oblaka, joj,
ne izkleše naš namen na tem bleščečem grobu,
ki v njem počiva Poe, reliefa za okras,

ta tiha peč, ki utrnil zvezde jo razkroj,
naj vsaj tale granit postavi se po robu
kletve črnim prhutanjem za večni čas.

A fermosura desta fresca serra,
e a sombra dos verdes castanheiros,
o manso caminhar destes ribeiros,
donde toda a tristeza se desterra;

o rouco som do mar, a estranha terra,
o esconder do sol pelos outeiros,
o recolher dos gados derradeiros,
das nuvens pelo ar a branda guerra;

enfim, tudo o que a rara natureza
com tanta variedade nos of'rece,
me está, senão te vejo magoando.

Sem ti, tudo me enjoa e me aborrece;
sem ti, perpetuamente estou passando
nas mores alegrias, mor tristeza.

Lepota teh gozdičev, senca hladna
pod gostimi zelenimi kostanji,
pohlevni tek potoka po globanji,
od koder vsaka žalost je pregnana;

hripavi šum morja, bajna obala,
sončni zaton za griči, prek ravnine
počasnost vračajoče se živine
in sapa, ki oblake je scefrala;

in vse, kar v bujni pestrosti narava
daje prelepega, srce mi rani,
ki tvoje odsotnosti ne bo vzdržalo.

Brez tebe mi je vsaka stvar neprava
in mrzko vse. Tvoja odsotnost znani
v največji radosti največjo žalost.

Shall I compare thee to a summer's day?
Thou art more lovely and more temperate :
rough winds do shake the darling buds of May,
and summer's lease hath all too short a date :
sometime too hot the eye of heaven shines,
and often is his gold complexion dimm'd;
and every fair from fair sometime declines,
by chance or nature's changing course untrimm'd;
but thy eternal summer shall not fade,
nor lose possession of that fair thou owest;
nor shall Death brag thou wander'st in his shade,
when in eternal lines to time thou growest :
    So long as men can breathe or eyes can see,
    so long lives this, and this gives life to thee.

Pomladnemu naj te primerjam dnevu?
Ti ljubkejša si, tvoj značaj manj strog :
treso se majski popki v vetra gnevu
in vse prekratek je pomladi rok.
Včasih oko neba prevroče sije
in često zlata polt mu potemni.
Vse lepo se lepoti kdaj izvije
in po narave krivdi čar zgubi.
A tvoja vigred trajala bo zmerom,
lepote ne zgubiš, ki ti je v kras.
Ne bo se smrt bahala s tvojim plenom,
ti v večnih verzih boš prerasla čas.
    Dokler bo dihal kdo in brati znal,
    ti bo življenje ta sonet dajal.

Y la ciudad, ahora, es como un plano
de mis humillaciones y fracasos;
desde esa puerta he visto los ocasos
y ante ese mármol he aguardado en vano.
Aquí el incierto ayer y el hoy distinto
me han deparado los comunes casos
de toda suerte humana; aquí mis pasos
urden su incalculable laberinto.
Aquí la tarde cenicienta espera
el fruto que le debe la mañana;
aquí mi sombra en la no menos vana
sombra final se perderá, ligera.
No nos une el amor sino el espanto;
será por eso que la quiero tanto.

In mesto zdaj se zdi mi kot načrt
mojih ponižanj in mojih neuspehov;
na tistem pragu je dan sijati nehal,
pred tistim marmorjem sem stal potrt.
Tu sipata mi včeraj, mojster fint,
in jasni danes zgodbe, dane vsaki
človeški usodi; tu mi tko koraki
svoj nepreračunljivi labirint.
Tu sivi večer kot pepelka čaka,
da jutra cvet mu dozori v rokah;
tu moje sence zrak se bo razgubil
v poslednji senci, nič manj speti iz zraka.
Ljubezen ne, združuje naju strah;
mogoče sem zato tako ga vzljubil.

Поэт! не дорожи любовию народной.
Восторженных похвал пройдет минутный шум;
услышишь суд глупца и смех толпы холодной,
но ты останься тверд, спокоен и угрюм.

Ты царь: живи один. Дорогою свободной
иди, куда влечет тебя свободный ум,
усовершенствуя плоды любимых дум,
не требуя наград эа подвиг благородный.

Они в самом тебе. Ты сам свой высший суд;
всех строже оценить умеешь ты свой труд.
Ты им доволен ли, вэыскательный художник?

Доволен? Так пускай толпа его бранит
и плюет на алтарь, где твой огонь горит,
и в детской реэвости колеблет твой треножник.

Malo velja, če hvali te tvoj rod,
poet : aplavz občinstva jekne in mine.
Če slišiš tepca ukor in smeh večine,
ostani miren, mrk in trd ko hlod.

Sam svoj gospod si, hodi svojo pot,
tja, kamor vabi te navdih iskreni.
Izzori najnotranjih misli plod
in za nagrade se nikar ne meni.

Nagrada si ti sam. Ti si sodnik,
ki z vso strogostjo sodiš svoje delo.
Si zadovoljen z njim, zahtevni umetnik?

Zadovoljen? Potem naj bogokletnik
kar pljuje v sveti ogenj tvoj in smelo
kot otroče maje tvoj žrtvenik.

Quanto più m'avicino al giorno estremo
che l'umana miseria suol far breve,
più veggio il tempo andar veloce e leve,
e 'l mio di lui sperar fallace e scemo.

I' dico a' miei pensier : Non molto andremo
d'amor parlando omai, ché 'l duro e greve
terreno incarco come fresca neve
si va struggendo; onde noi pace avremo :

perché co llui cadrà quella speranza
che ne fe' vaneggiar sì lungamente,
e 'l riso e 'l pianto, e la paura e l'ira.

Sì vedrem chiaro poi come sovente
per le cose dubbiose altri s'avanza,
e come spesso indarno si sospira.

Zdaj ko se približujem zadnji uri,
ki zapodi človeško bedo v beg,
vidim, kako je hiter časa tek,
kako zapirajo se upu duri.

In srcu dem : Dajva slovo prepiru
o rečeh Kupida. Glinastih oblek
tostransko breme kakor rahel sneg
se že topi. Potem zaspiva v miru.

V dim spremeni tedaj se tista nada,
ki dolgo slepca je vodila slepa,
in zgine smeh in jok in strah in jeza.

Zveva, kako se nam narava rada
varljivih negotovosti oklepa
in z norim vzdihovanjem smrt priteza.

Death be not proud, though some have called thee
mighty and dreadful, for thou art not so;
for those whom thou think'st thou dost overthrow,
die not, poor Death, nor yet canst thou kill me.

From rest and sleep, which but thy pictures be,
much pleasure; then from thee much more must flow,
and soonest our best men with thee do go,
rest of their bones, and soul's delivery.

Thou art slave to fate, chance, kings, and desperate men,
and dost with poison, war, and sickness dwell;
and poppy or charms can make us sleep as well

and better than thy stroke; why swell'st thou then?
One short sleep past, we wake eternally,
and death shall be no more; Death, thou shalt die.

Ne bodi ošabna, smrt, čeprav se pravi,
da si mogočna in strašna. Saj ni res,
ker kogar misliš je podrl tvoj rez,
živi, uboga smrt. In glavo stavim!

Mir, sen, pokoj, ki so le tvoje slike,
rode ugodje, torej ti tem bolj.
Najboljši prvi odidejo s teboj,
kosti k počitku, duša med svetnike.

Usodi, kralju, obupancu hlapčuješ,
pajdaši so ti kuga, vojska, strup.
Kot ti uspava mak in bolje, vkljub

vsem tvojim kosam. Kaj se napihuješ?
Po kratkem snu se večnost bo odprla
in smrti ne bo več, smrt, ti boš umrla!

Natur und Kunst, sie scheinen sich zu fliehen
und haben sich, eh' man es denkt, gefunden;
der Widerwille ist auch mir verschwunden,
und beide scheinen gleich mich anzuziehen.

Es gilt wohl nur ein redliches Bemühen!
Und wenn wir erst in abgemessnen Stunden
mit Geist und Fleiß uns an die Kunst gebunden,
mag frei Natur im Herzen wieder glühen.

So ist's mit aller Bildung auch beschaffen :
vergebens werden ungebundne Geister
nach der Vollendung reiner Höhe streben.

Wer Großes will, muss sich zusammenraffen;
in der Beschränkung zeigt sich erst der Meister,
und das Gesetz nur kann uns Freiheit geben.

Umetnost, zdi se, je naravi tuja,
a koj spoznaš, da nista nespravljivi.
Dvom tudi v meni se več ne protivi,
privlači me obeh enako struja.

Seveda treba resnega je dela!
Odmerjeni čas v vneti in marljivi
službi umetnosti najprej preživi,
pa bo narava v srcu prosto pela.

Tako je s to in vsakršno omiko :
zaman, katerim je vsak post preoster,
v čiste višine vzpenjali se bodo.

Žrtvuj se in zatajuj za stvar veliko!
Le kdor se omejiti zna, je mojster
in samo zakon nam odpre svobodo.

Du temps que la Nature en sa verve puissante
concevait chaque jour des enfants monstrueux,
j'eusse aimé vivre auprès d'une jeune géante,
comme aux pieds d'une reine un chat voluptueux.

J'eusse aimé voir son corps fleurir avec son âme
et grandir librement de ses terribles jeux;
deviner si son coeur couve une sombre flamme
aux humides brouillards qui nagent dans ses yeux;

parcourir à loisir ses magnifiques formes;
ramper sur le versant de ses genoux énormes,
et parfois en été, quand les soleils malsains,

lasse, la font s'étendre à travers la campagne,
dormir nonchalamment à l'ombre de ses seins,
comme un hameau paisible au pied d'une montagne.

V prasvetu, ko narava v stvariteljskem zanosu
vsak dan rojeva bitja, ogromna, da je strah,
v vas k ajdovski mladenki bi me Kupido nosil,
bi kot kraljičin maček ji predel pri nogah.

Bi gledal, kako z dušo se ji telo razcvita,
kako v neznanskih igrah prekaša se v močeh,
bi ugibal, če ji v srcu ogenj gori brez svita,
kadar ji vlažne megle zaplavajo v očeh.

Obhodil bi ji polni obris po mili volji,
splezal na vrh, kjer strmo koleno se pregiba,
in kadar jo poleti nezdravo sonce zgrudi,

da se lenobno trudna razlekne vznak med polji,
zaspal prost vsake brige bi v senci njenih grudi,
kot se vasica stiska, vsa tiha, k vznožju hriba.

Pastor, que con tus silbos amorosos
me despertaste del profundo sueño;
tú que hiciste cayado de ese leño,
en que tiendes los brazos poderosos,

vuelve los ojos a mi fe piadosos,
pues te confieso por mi amor y dueño,
y la palabra de seguirte empeño,
tus dulces silbos y tus pies hermosos.

Oye, pastor, pues por amores mueres,
no te espante el rigor de mis pecados,
pues tan amigo de rendidos eres.

Espera, pues, y escucha mis cuidados,
pero ¿cómo te digo que me esperes,
si estás para esperar los pies clavados?

Pastir, ki me milodoneči rog
je tvoj iz trdnega prebudil spanja,
ti, ki si palico si urezal iz panja,
ki meri šir tvojih mogočnih rok,

na mojo vero ozri se blagook,
last in posest sem tvoja, tebe ljubim,
za tvojim glasom pojdem, ti obljubim,
sled hočem brati tvojih lepih nog.

Čuj, Pastir, ki te v smrt ljubezen žene,
naj trma mojih grehov ne plaši te,
saj vem, da k sebi vabiš obtežene.

Počakaj torej, moje čuj molitve...
Pa kaj blebečem! Ti da čakaj mene,
ko imaš za čakanje noge pribite?

Venho de longe e trago no perfil,
em forma nevoenta e afastada,
o perfil de outro ser que desagrada
ao meu actual recorte humano e vil.

Outrora fui talvez, não Boabdil,
mas o seu mero último olhar, da estrada
dado ao deixado vulto de Granada,
recorte frio sob o unido anil...

Hoje sou a saudade imperial
do que já na distância de mim vi...
Eu próprio sou aquilo que perdi...

E nesta estrada para Desigual
florem em esguia glória marginal
os girassóis do império que morri...

Od daleč prihajam in moj obraz
kot v zamegljeni, odmaknjeni podobi
nosi tuje poteze, nič podobne
navadnemu človeku, ki sem jaz.

Morda sem bil kdaj prej ne Boabdil,
pač pa njegov poslednji pogled s ceste
v obličje s silo odvzetega mu mesta,
pod jasnim indigom mrzel profil.

Danes pa sem kraljevsko, domotožje
po tem, kar sem od daleč v sebi zrl :
Granada izgubljena sem jaz sam...

In na tej poti, ki drži Drugam,
cveto v obrobni slavi vitke rože,
sončnice kralja, ki je v meni umrl.

I met a traveller from an antique land
who said : "Two vast and trunkless legs of stone
stand in the desert... Near them, on the sand,
half sunk, a shattered visage lies, whose frown,
and wrinkled lip, and sneer of cold command,
tell that its sculptor well those passions read,
which yet survive, stamped on these lifeless things,
the hand that mocked them, and the heart that fed,
and on the pedestal these words appear :
'My name is Ozymandias, King of Kings :
Look on my works ye Mighty, and despair!'
Nothing beside remains. Round the decay
of that colossal wreck, boundless and bare,
the lone and level sands stretch far away."

Brez trupa - kraj antična je dežela -
stojita v pušči ogromni nogi od kamna.
V pesku natrto obličje. Gube čela,
hlad ustnic pričajo, da je v tirana
oblastiželjnost bral kipar globoko.
Vklesana v mrtev kamen preživela
srce je, ki jo je pojilo, in roko,
ki osmešila jo je, bolj kot posnela.
In na podstavku ta napis je vrezan :
"Ime mi je Ozymandias, kralj kraljev.
Silni, ki moja dela zreš, obupaj!"
Le to se je ohranilo. Okoli kupa
orjaške razbitine se razteza
sam pesek, gladek, gol, brez konca in kraja.

C'est un trou de verdure où chante une rivière,
accrochant follement aux herbes des haillons
d'argent ; où le soleil, de la montagne fière,
luit : c'est un petit val qui mousse de rayons.

Un soldat jeune, bouche ouverte, tête nue,
et la nuque baignant dans le frais cresson bleu,
dort; il est étendu dans l'herbe, sous la nue,
pâle dans son lit vert où la lumière pleut.

Les pieds dans les glaïeuls, il dort. Souriant comme
sourirait un enfant malade, il fait un somme :
Nature, berce-le chaudement : il a froid.

Les parfums ne font pas frissonner sa narine;
il dort dans le soleil, la main sur sa poitrine,
tranquille. Il a deux trous rouges au côté droit.

Skozi zelenje v jasi vriska reka,
na bilke vesi krpice srebra.
S prešerne gore opoldan pripeka,
dolinica od žarkov brbota.

Kapa je zdrknila novaku z glave,
namaka tilnik v modri kreši in spi.
Bled kot oblak nad njim zeva sred trave,
na posteljo v zelenem luč deži.

Ko spi, ga ob nogah šop mečkov straži,
z nasmeškom spančka bolnega otroka.
Pokrij ga, prst, ga zebe v tenki suknji!

Vonj razgretih tal mu nosnic ne draži,
ko v soncu spi. Na tihih prsih roka
pestuje dve škrlatnordeči luknji.

Como el toro he nacido para el luto
y el dolor, como el toro estoy marcado
por un hierro infernal en el costado
y por varón en la ingle con un fruto.

Como el toro lo encuentra diminuto
todo mi corazón desmesurado,
y del rostro del beso enamorado,
como el toro a tu amor se lo disputo.

Como el toro me crezco en el castigo,
la lengua en corazón tengo bañada
y llevo al cuello un vendaval sonoro.

Como el toro te sigo y te persigo,
y dejas mi deseo en una espada,
como el toro burlado, como el toro.

Biku enak sem se rodil za rakev
in žalovanje, v boku kakor bik
imam peklenskega železa žig
in nosim sadež moškosti v koraku.

Biku enak terjam ves svet za ceno
svojega velikanskega srca,
iz kljubovanja ljubosumnega
za tvoj poljub grem kakor bik v areno.

Biku enak se z ranami hrabrim,
moj jezik s srcem je oblit, po plečih
se mi vali rjovenja spenjen zrak.

Biku enak te iščem in sledim,
in mojo željo zadržiš na meču,
kakor prevaran bik, biku enak.

Здесь все меня переживет,
все, даже ветхие скворешни
и этот воэдух, воэдух вешний,
морской свершивший перелет.

И голос вечности эовет
с неодолимостью неэдешней,
и над цветущею черешней
сиянье легкий месяц льет.

И кажется такой нетрудной,
ьелея в чаще иэумрудной,
дорога не скажу куда...

Там средь стволов еще светлее,
и всех походе на аллею
у царскосельского пруда.

Tu vse bo mene preživelo,
še tale stari golobnjak
in to pomladno čudo zrak,
ki je čez morje priletelo.

In sIišim večnosti vabilo,
od onstran klic nepremagljiv,
in na trepet cvetočih sliv
se seme mesca je razlilo.

In zložna bolj ko ponavadi
je bela pot skoz gozd smaragdni,
ki pelje ne porečem kam.

Tam žanje luč in zrela njiva
na Carsko selo me spominja,
na drevored kraj ribnika.

Un chant dans une nuit sans air...
La lune plaque en métal clair
les découpures du vert sombre.

... Un chant ; comme un écho, tout vif
Enterré lá, sous le massif...
- Ça se tait : Viens, c'est lá, dans l'ombre...

- Un crapaud ! - Pourquoi cette peur,
près de moi, ton soldat fidèle !
Vois-le, poète tondu, sans aile,
Rossignol de la boue... - Horreur !

- Il chante. - Horreur !! - Horreur pourquoi ?
Vois-tu pas son oeil de lumière...
Non il s'en va, froid, sous sa pierre.
..........................................................
Bonsoir - ce crapaud-lá c'est moi.

Popev v brezvetrju noči.
"Luna robi kovinski sij
na grmov zobčaste obrise."

Popev... jek zdi se trdoživ,
zagozden pod kamnit masiv.
Utihne. Glej! V senci tišči se.

Krastača! - "V meni tvoj preplah
vojaka vdanega ne sluti?
Poet sem, plešast, brez peruti,
slavec v blatu..." - Groza in strah!

Še poje. Grozno!! - Ni lep bas?
Ji ni oči preblisnil plamen?
Ne, mrzla odhaja pod svoj kamen.
..........................................................
PokIon! Krastača ta - sem jaz.

Am Abend, wenn die Glocken Frieden läuten,
Folg ich der Vögel wundervollen Flügen,
Die lang geschart, gleich frommen Pilgerzügen,
Entschwinden in den herbstlich klaren Weiten.

Hinwandelnd durch den dämmervollen Garten
Träum ich nach ihren helleren Geschicken
Und fühl der Stunden Weiser kaum mehr rücken.
So folg ich über Wolken ihren Fahrten.

Da macht ein Hauch mich von Verfall erzittern.
Die Amsel klagt in den entlaubten Zweigen.
Es schwankt der rote Wein an rostigen Gittern,

Indes wie blasser Kinder Todesreigen
Um dunkle Brunnenränder, die verwittern,
Im Wind sich fröstelnd blaue Astern neigen.

Kadar večerni zvon k počitku kliče,
sledim z očmi ptic čudoviti let,
ko dolge jate romarski obred
v jesensko jasni dalji obzorje išče.

Po vrtu hodim sem ter tja skoz mrak
sanjaje o njihovi svetlejši sreči :
kazalca tek ne more me doseči.
Tako sledim jih nad oblaki oblak.

Zadah trohnenja me nakrat prevrta,
otožno kos na goli veji plaka,
z rjastih križev maha rdeča trta.

Kot da smrt blede otroke v ples priganja,
okrog razpadajočega vodnjaka
ledeni veter modre astre sklanja.

I lived with visions for my company
instead of men and women, years ago,
and found them gentle mates, nor thought to know
a sweeter music than they played to me.
But soon their trailing purple was not free
of this world's dust, their lutes did silent grow,
and I myself grew faint and blind below
their vanishing eyes. Then thou didst come--to be,
beloved, what they seemed. Their shining fronts,
their songs, their splendours, (better, yet the same,
as river-water hallowed into fonts)
met in thee, and from out thee overcame
my soul with satisfaction of all wants :
Because God's gifts put man's best dreams to shame.

Živela sem v tovarištvu vizij,
ne fantov in deklet, in radovala
sem njihove se družbe, poslušala
njih petje, kot da lepših pesmi ni.
Kmalu škrlatne vlečke je prekril
zemeljski prah, umolknile so lutnje
in moje oči postale neobčutne
ko njihove. Prišel si ti in - bil
in spolnil predpodobo. Njih sijanje,
njih petje, obrazi (boljši, dasi isti,
ko v krstnem kamnu posvečena voda)
so v tebi. In od tvojega prihoda
dobi srce dovolj, da se nasiti,
saj kar da Bog, osramoti vse sanje.

"L'amaro lagrimar che voi faceste,
oi occhi miei, così lunga stagione,
facea lagrimar l'altre persone
de la pietate, come voi vedeste.

Ora mi par che voi l'obliereste,
s'io fosse dal mio lato sì fellone,
ch'i' non ven disturbasse ogne cagione,
membrandovi colei cui voi piangeste.

La vostra vanità mi fa pensare,
e spaventami sì, ch'io temo forte
del viso d'una donna che vi mira.

Voi non dovreste mai, se non per morte,
la vostra donna, ch'è morta, obliare".
Così dice 'l meo core, e poi sospira.

"Grenke solze, ki ste jih ve točile,
o moje oči, ponoči in podnevi,
sočutnim so očem ob moji revi
- same ste priče - solze izvabile.

A mislim, da bi brž se posušile,
ko bi srce, iznenada verolomno,
vas nehalo spominjati na ono,
ki ste ji še pred kratkim grob zalile.

Vaših pogledov lahkomiselnih me
je silno strah, in glavice koketne
bojim se, ki pogled je v vas uprla.

Dokler vas ne zatisne smrt, ne smete
pozabiti gospe, ki vam je umrla."
To srce moje izgovori in vzdihne.